Nenavaden par

Ob letošnji 100. obletnici znamke Suzuki so se Japonci spomnili evropske epske avanture iz leta 1968, kjer sta bila v središču pozornosti tedaj povsem novi suzuki fronte (LC10) in pa nedavno preminuli sir Stirling Moss (1929-2020), najboljši dirkač, ki ni nikoli osvojil naslova svetovnega prvaka …

Zgodba o malem suzukiju z imenom forte se je pričela odvijati že leta 1962, ko so Japonci javnosti predstavili model forte TLA, ki ga je že v naslednjem letu (marec 1963) nadomestil nekoliko drugače oblikovan model forte FEA, kjer je prednji del avtomobila oblikovan v stilu prvega Suzukijevega serijskega 'Upmarket' avtomobila (fronte 800 (C10), 1965-1969), ki prvič v zgodovini znamke ni nagovarjal kupce majhnih 'kei-car' avtomobilov, temveč tedanji srednji razred japonskega prebivalstva.

S tem malčkom (15 kW/21 KM pogonske moči) so si pri znamki Suzuki zagotovili veliko ugodne marketinške publicitete in tudi status proizvajalca majhnih športno naravnanih avtomobilov, ker so se v maju leta 1963 z nekaj primerki modela forte FEA pojavili na štartu prve japonske 'Grand Prix' dirke, ki je potekala na dirkališču Suzuka. Takrat so tovarniški vozniki znamke Suzuki na stezi ugnali vso konkurenco (mitsubishi minica, daihatsu fellow in subaru 360) iz njihove kategorije, ker so z modelom fronte na tej dirki osvojili prvo, drugo in četrto mesto v skupni razvrstitvi (kategorija C1, dovoljena delovna prostornina pogonskih sklopov: manj kot 400 kubičnih centimetrov).

Leta 1967 so Japonci predstavili povsem nov model fronte z dodatno modelno oznako 360 (dolžina: 2995 mm, širina: 1295 mm, višina: 1290 mm, medosna razdalja: 1960 mm, masa avtomobila: 425 kg), ki je opazovalce opozarjala na delovno prostornino vgrajenega 2-valjnega pogonskega sklopa. V tem primeru so se konstruktorji odločili za filozofijo 'vse v zadku' (pogonski sklop in pogon), ker so želeli na ta način konkurirati tedaj zelo priljubljeni Subarujevi 'pikapolonici' (model 360), kjer so kupci cenili takšno zasnovo. Poleg tega se je fronte 360 lahko leta 1967 pohvalil tudi z novim, 3-valjnim dvotaktnim zračno hlajenim pogonskim sklopom, ki je lahko mobiliziral 18 kW (25 KM) pogonske moči. Tako motoriziran japonski mini je lahko drvel z največ 111 km/h.

Leta 1968 so se pri znamki Suzuki odločili, da bodo z odmevno marketinško potezo, ki je vključevala obisk svetovno znane 'sončne avtoceste' (Autostrada A1 ('Autostrada del Sole')) v Italiji in druženje že s takrat zelo slavnim britanskim dirkačem (Stirling Moss), pospešili prodajo modela fronte 360. V ta namen so v Italijo pripeljali dva (rdečega in rumenega) primerka športno orientirane različice modela fronte 360, ki so ju krasile dodatne oznake SS. Posledično sta imela oba mala suzukija (enega je upravljal Stirling Moss, drugega je vozil znani japonski motociklistični as Mitsuo Itoh, prvi Japonec, ki je zmagal na legendarni 'Isle of Man TT' dirki) ob epskem potovanju po Italiji (dolžina: približno 750 km) na zalogi občutno več pogonske moči (27 kW/36 KM) in majhno maso (420 kg).

Celotno traso od Milana do Neaplja sta mala suzukija prevozila v štirih urah in 27. minutah, in to s zelo solidno povprečno hitrostjo (približno 120 km/h) za tako motoriziran avtomobil. S tem podvigom je mali fronte 12. avgusta leta 1968 osvojil številne naslovnice tedanjih časopisov po svetu. Leta 1969 se je pojavila tudi eksportna verzija modela forte z dodatno oznako 500. V tem primeru je imel uporabnik na voljo 21 kW (29 KM) pogonske moči. Kariera modela fronte 360 se je zaključila leta 1970, ko ga je nadomestila druga LC10 generacija, ki je kupcem postregla tudi s kupejem (LC10W, 1971-1976), katerega zadek so uporabili za inspiracijo pri oblikovanju aktualnega ignisa, ki tudi v današnjih časih priča, da so pri znamki Suzuki še vedno mojstri v razvoju majhnih in lahkih avtomobilov.